V Čezklancu smo se družili
6 07 2007Začeli smo v četrtek, končali v nedeljo.Nepozabno srečanje Alpe - Adria regije odraslih skavtinj in skavtov je potekal v kampu na koncu lepe idilične vasice Čezklanc.
V četrtek popoldne smo postavljali šotore. Eni so spali v lepih ličnih lesenih hišicah, ki so ostale od prebivajočih Furlancev in Rezijancev, ko jim je potres leta 1976 uničil njihove vasi. Po obnovi so začasno vas zapustili ter se vrnili v svoje vasi, to naselje pa so odkupili skavti iz Italije, da so jo rešili pred požigom in zbrisanjem z obličja zemlje.
Četrtkov večer je bil Slovenski. Priprava ognja, ples in igre ter igranje na orglice ter kitaro je vse navdušil.Naučili smo se plesov ter iger.Bilo je veselo, sodelovali smo vsi.
V petek smo imeli veliko aktivnosti. Jutranja molitev, zatem slavnostno ob dvigu vseh zastav udeleženk, pa plamen Bi - Pi, ki so ga ravno v petek iz Afrike nesli mimo našega tabora. Sledila je orientacijska aktivnost po okolici Čezklanca. Zatem smo vse narisano, nabrano in ogledano prelili na pole papirja. Kako smo se zabavali ob tem.
Popotnik za mir in ljubezen, Francoz Richard nam je pripovedoval o potovanju treh prijateljev od Jeruzalema do Kompostele, ko so skoraj dve leti hodili in prehodili 11000 km.
Sledila je postavitev Astrolaba - zvezdogleda. Žal nam je nočno opazovanje neba preprečila nevihta.
V soboto smo imeli tržnico.Vsaka država je postavila jedi, pijače in propagandno gradivo na svoje stojnice. Ta dan je delala tudi skavtska pošta. Razglednice smo štemplali z žigom, ki je bil na razpolago samo za nekaj sto kuvert in razglednic, nato je šel v uničenje. Za zbiratelje dragocene razglednice in pisma ne bo zadosti. Ob tej priložnosti bi se zahvalil vsem, ki so prispevali dobrote za Odrasle Slovenske Skavtinje in skavte.
Nedelja je bil dan poln čustvenih odzivov, saj smo se v štirih dneh dodobra navezali drug na drugega. Skavtska maša je bila posvečena v petek preminulemu nekdanjemu metropolitu in nadškofu Alojziju Šuštarju. Po maši smo se skupinsko slikali, kolikor nas je še ostalo, zatem pa smo počistili taborni prostor ter se polni vtisov stežka že v večernih urah poslovili od prijateljev skavtov.
Bilo je prelepo, bilo je nepozabno, čimprej ponoviti tako lepoto.Zahvala vsem, ki smo sodelovali v tropih za pripravo tabora, največ pa seveda naši sestri Ester, ki je prevajala iz vseh jezikov za vse udeležence tabora.
Za bolj podrobno dogajanje prebirajte reportaže in glejte še več slik v skavt blogu.
PIVAR MIRO - PLESOČI GAMS
Bilo je lepo, vse je z nami iz Čezklanca šlo!
Ja Ester, imaš prav! Imeli smo se zelo lepo in žal je lahko tistim, ki niso bili med nami. Naša dolžnost je, da »razbobnamo«, predramimo vse skavte do naslednjega srečanja v Česklancu!
Zdi se mi, da je najboljše bilo to, da smo dve Mojci učili Georga govoriti po slovensko in se zraven zelo nasmejali. Govoriti v 4 jezikih je bilo zelo zanimivo, kajti me smo učile njih, oni pa nas. Veliko smo se družili, to mi je bilo v veliko veselje, kljub temu da sem imela nesrečo že prvi dan. Z vsemi s tabora je bilo zelo lepo, tudi če nismo šle z Mojco na orientacijski pohod, smo se zabavale po svoje. Pohvala gre vsem organizatorjem tabora in seveda NAJBOLJ pa tebi Ester, da si nas spravila na tabor. Mene so pritegnile tvoje z lekcije v štirih jezikih, slovar sem pozorno shranila. Mladi le s hrano nismo bili preveč zadovoljni, za vas vse ostale pa je bila dobra, ker ste nanjo navajeni. Italijanski skavti bi lahko pripravili svojo specialiteto, pico ali pa vsaj kaj, znanega nam mladim.
Cel urnik tabora bi pohvalila pa prav zaradi tega ker ni bilo preveč natrpan, vse je bilo lepo razporejeno, tudi vstajanje za mlade ni bilo prezgodaj. Taborni ogenj je bil simboličen,vendar lep, saj je gorel v obliki srca, to pa vsi vemo kaj pomeni!.
ŠE ENKRAT NAJLEPŠA POHVALA ZA : Paola (Italija), Georga (Avstrija), Ester (Slovenija), Djuro (Hrvaška) in vsem ostalim »šefom«!
Mojca Repovž
A MENI PA NE GRE NIČ ‘POHVALE MOJCA?
Ja žal te ni blo na taboru..Naslednič se udeleži in boš deležen pohvale.Gregor pohvalim te ker si tak fejst fant, da si mi čez cel tabor pisal smsje in me zabaval ko ni bilo Pivarjeve Mojce. Rtm **
Z NAMI V ČEZKLANCU JE BIL TUDI “ROMAR MIRU”
To je bil zame eden najbolj emocionalnih dogodkov na taboru _ pripoved in izpoved RICHARDA BOISA , kriszjana in romarja za mir.
Zaamisel o romanju je zasnoval leta 2000. V muslimanu MAHDIJU in judu YOANNU je našel idealne prijatelje, čeprav razlićne po veri. Odšli so iz Jeruzalema in cilj jim je bil Compostella v Španiji. Prepešačili so 11000 km. Iz Jeruzalema so odšli skozi Palestino, sirijo, Libanon, Grčijo, Albanijo, Črno goro, Hrvaško, Slovenijo (od tu so zapiski o njih v NOTRANJSKIH NOVICAH in v DELU), Italijo in Francijo do Španijeee.
Čeprav zarlični po veri in preteklem življenju, so dokazali, da je možno živeti v skupnosti z odprtostjoi, solidarnostjo, ponižnostjo in strpnostjo. Srečali so se slučajno, a so razumeli, da jih povezujejo vrednote , kot so: bratstvo, želja po vzajemnosti, smisel za solidarnost, ki vodijo človeka po tako težki in dolgi poti.
To jim je bila čudovita duhovna in ččloveška avantura. Richard na tej poti ni našel samo sebe, ampak tudi življenjsko sopotnico Deniso, ki je prav tako kot on iskala duhovno pot. NAŠLA STA JO SKUPAJ.
Vzroki njegovega iskanja samega sebe segajo v njegovo mladost. Nasilje v družini, pri 15 letih beg od doma, zapor… Sredi pripovedovanja so ga zlomila čustvain ob njegovih zgodbah smo zajokali tudi mi. V tišini smo čakali, da si je opomogel od joka, včasih pa ga tudi z aplavzom vzpodbujali.
Šele sedaj, ko je prehodil to pot, se je nehal spraševati, zakaj se je vse to dogajalo njemu. POt je bila dolga, naučila pa ga je te resnice:
ŠELE PO PREHOJENI POTI ZAČNEŠ ŽIVETI POT!
Stanka Gorenc - BOKSS Postojna
GRAZIE - HVALA - DANKE - HVALA !!!!
Giro a tutti il pensiero e le impressioni di Marina che mi danno l’occasione di ringraziare ufficialmente, oltre a chi praticamente ha contribuito e partecipato di persona al Jamborette e che facevano parte dello Staff: Georg, Ester, Toni, Graziella, Walter e aiuti cuochi, Marina, Anna Maria, Andrea, Christine, Igor, Vera, Duro; coloro che in qualche modo hanno collaborato e che in questa occasione intendo citare, sperando di non dimenticare qualcuno (integrate se necessario):
- Alberto Albertini che, pur impegnato fortemete con l’organizzazione del tragitto della Fiamma in territorio italiano, ha trovato il tempo di partecipare alla fase organizzativa del Jamborette con preziosi suggerimenti (oltre alla definizione del logo e della cartolina);
- Valente D’Agostini di Pradamano e Gianni Raspar di Monfalcone per i contatti con gli Enti regionali e provinciali che hanno contribuito con Pubblicazioni, opuscoli e il DVD sul Montasio e che hanno permesso di dare a tutti i partecipanti materiale propagandistico per conoscere la nostra Regione;
- Gigi Zardo di S.Vito che con la sua ingegnosità e fantasia ha creato il bellissimo “logo-puzle” del Jamborette;
- Claudio Rosa Brustolo e Narciso Beltrame di Maniago per l’impegno e la competenza con cui hanno spegato l’Astrolabio e approntato ben 30 Astrolabi manuali personalizzati sul Jamborette (peccato che non sia stato possibile utilizzarli a causa del maltempo);
- Liliana e Raffaele Jerman che hanno messo a disposizione le lampade ed i bidoni per recuperare la Fiamma dello Spirito Scout e Guida a Bari;
- Toni Polesello che ci ha fornito le uova necessarie per i famosi “Bigoli all’arna”;
- Luca Modotti dell’ AGESCI Mariano 1° per la collaborazione nel approntare il percorso natura;
- il Capo Gruppo dell’AGESCI di Pradamano che ha messo a disposizione il video-proiettore;
- l’AGESCI di Cormons per i lavabi da campo ed i teli per gli angoli di sq.messi a disposizione;
- ai componenti della mia Comunità: Bruno Bosa che ha messo a disposizione e approntato l’amplificazione del tendone ed al nostro Magister Enzo Chimera che è riuscito ad ottenere dal Credito Cooperativo un contributo di 300,00 € che permette di chiudere in attivo l’evento;
- alla ditta Europam di Villanova che ha offerto il Crest del Jamborette;
e infine ma non ultimi: a don Piero che con sacrificio è riuscito a ritagliarsi il tempo per celebrare con noi la partecipata e sentita S.Messa Internazionale e don Paolo Nutarelli che, oltre a rendersi disponibile per celebrare la S.Messa del sabato, ha messo a disposizione l’indispensabile amplificazione mobile.
Un grazie a tutti e una preghiera ai fratelli (Aldo, Balilla e Bruno ) che, dalla Casa del Padre, hanno vegliato su di noi ed avrebbero sicuramente ambito essere partecipi.
Buona Strada a tutti
Paolo